Približuje se konec leta, čas ko se finančni direktorji začnejo pripravljati na vsedržavno skupinsko fotografiranje podjetij, ki mu rečemo tudi javno poročanje in objava letnih poročil.

Večina podjetij sicer svoje bilance na AJPES oddaja šele marca, vendar pa imajo z redkimi izjemami skoraj vsa podjetja v Sloveniji skupen presečni datum poročanja - konec koledarskega leta oziroma 31. december.

Javna objava finančnih izkazov namreč ni le administrativna obveznost, ampak skozi bonitetne ocene, ki jih na podlagi objavljenih letnih podatkov izdelujejo bonitetne agencije, pomembno vpliva na poslovanje vsakega podjetja.

Tudi če sami ne spremljate bonitete lastnega podjetja, to počno drugi. Bonitetne hiše, kot so Bisnode (Gvin.com, Bonitete.si, iBON), AJPES (Sbon/eSbon), TSmedia (bizi.si) in Coface, ves čas zajemajo javno objavljene podatke o vseh registriranih gospodarskih družbah v Sloveniji in na podlagi teh podatkov izračunavajo in objavljajo različne bonitetne ocene ter kazalnike.

Ko boste za svoje podjetje pri banki naslednjič zaprosili za financiranje, ste lahko prepričani, da bo banka najprej preverila boniteto vašega podjetja, ki jo bo pridobila iz enega od zgoraj naštetih virov. Prav tako se je uporaba bonitetnih informacij v zadnjih letih razširila tudi v vsakodnevnem poslovanju med podjetji. Če iščete nove dobavitelje, obstaja zelo velika verjetnost, da bodo vaši novi partnerji najprej preverili boniteto vašega podjetja in se na tej podlagi odločali o ponujenih nabavnih limitih in pogojih plačila.

Kaj lahko sami storite za boljšo bonitetno oceno vašega podjetja?

Vsaka bonitetna hiša izračunava in objavlja različne bonitetne kazalnike, za katere ima izdelano lastno metodologijo. V Sloveniji je najbolj razširjena uporaba bonitetnih ocen, ki jih objavlja podjetje Bisnode (Gvin.com, Bonitete.si, iBON). Bisnodova metodologija za izračun bonitetnih kazalcev je javno objavljena in je dostopna tukaj.

Na splošno velja, da so med najpomembnejšimi kazalniki, ki vplivajo na boniteto podjetja, kazalniki likvidnosti. Med njimi se najpogosteje uporabljata tako imenovani hitri koeficient (denarna sredstva/kratkoročne obveznosti), ki nakazuje sposobnost podjetja za sprotno plačevanje svojih kratkoročnih obveznosti, in koeficient obračanja terjatev (čisti prihodki od prodaje/povprečno stanje kratkoročnih terjatev), ki nakazuje povprečne plačilne roke kupcev in kreditno izpostavljenost podjetja do njih.

Podjetniki pogosto menijo, da na plačilne roke svojih kupcev nimajo vpliva, zato tej temi ne posvečajo dovolj velike pozornosti. Vendar pa je takšno prepričanje zmotno - podjetja lahko namreč svoje terjatve tudi prodajo in s tem sama skrajšajo plačilne roke kupcev ter si povečajo likvidnost.