Če pravna oseba ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost, daje darilo poslovnim partnerjem, se to darilo obravnava kot strošek reprezentance, ki se kot odhodek prizna v višini 50 %. Če pravna oseba ali fizična oseba darilo daje zaposlenim ali njihovim družinskim članom, je strošek tega darila lahko davčno priznan odhodek, če je obdavčen po ZDoh-2 kot boniteta, sicer pa stroški za darila štejejo med davčno nepriznane odhodke.

V skladu z 31. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2 (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09 in 43/10) se darila ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji štejejo kot strošek reprezentance. V primeru, da pravna oseba ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost (tudi za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, se v skladu z drugim odstavkom 48. člena ZDoh-2 pri ugotavljanju prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2) daje darilo poslovnim partnerjem, se to darilo obravnava kot strošek reprezentance. Ta se v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDDPO-2 kot odhodek prizna v višini 50 %. Za strošek reprezentance štejejo darila (z logotipom ali brez) ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji. Najpomembnejše pravilo je, da lahko stroški reprezentance nastanejo le ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji. Pod pojmom poslovni partner je razumeti pravne in fizične osebe, s katerimi davčni zavezanec poslovno sodeluje ali je poslovno sodeloval ali pa bo poslovno sodeloval.

Če stroški za darila ne nastanejo ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji, imajo taki stroški značaj privatnosti in v skladu z 29. členom ZDDPO-2 niso davčno priznani odhodki. 29. člen ZDDPO-2, ki na splošno ureja odhodke, v prvem odstavku določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. V drugem odstavku pa ta člen določa, da so tisti odhodki nepotrebni za pridobitev prihodkov, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da:

    niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti;
    imajo značaj privatnosti;
    niso skladni z običajno poslovno prakso.

29. člen ZDDPO-2 tudi določa, da odhodki niso skladni z običajno poslovno prakso, če niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle in druge izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami. Iz določb ZDDPO-2 izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da strošek podjetja, ki nastane v zvezi z zasebno rabo oziroma strošek, ki se nanaša na privatno življenje, med katere spadajo tudi dana darila za neposlovne namene, ni davčno priznan odhodek.

Objavljeno: TFL Glasnik, Številka 34, Datum: 4. 12. 2012, www.tax-fin-lex.si