Zjutraj, preden gremo od doma, običajno urejamo zadnje podrobnosti za dan, ki je pred nami, ob tem pa postajamo nemirni. Z avtom, kolesom ali kako drugače hitimo po prenatrpanih cestah in ulicah, pri čemer ves čas zaskrbljeno opazujemo kazalce na uri, ki odštevajo čas … Ko pomahamo otroku v pozdrav pred vrati vrtca ali šole in ko se končno približamo pisarni ali drugemu cilju našega vsakodnevnega jutranjega potovanja, si na nek način oddahnemo, saj nam v tem trenutku od vseh različnih skrbi ostane »le« še delo, ki nas čaka preko dneva. Zdaj lahko zapustimo vlogo družinskega skrbnika in taksista ter se posvetimo drugi vlogi, ki ji bomo namenili naših naslednjih osem, devet ali morda celo več ur dneva.

Gora večnih nalog, ki se od včeraj nadaljujejo v današnji dan, se nam zdi že kar samoumeven del našega delovnika. Prav tako nas »spravljajo v stres« situacije s sodelavci, nadrejenimi, strankami … Z nakopičenimi napetostmi zlepa ali zgrda preživimo dan. Kolikokrat v dnevu se ob tem utegnemo vprašati: Kako se počutim? Potrebujem trenutek zase? Sem žejna, sem lačen? Potrebujem zrak, morda kratek sprehod? Pa napetost v vratu, bolečina v križu, otrplost roke pri tipkanju, pekoče oči …

Res je, živimo v času, ko bi človek naredil vse za dobro, stabilno in zagotovljeno službo. Vendar ob tem, ko služimo delodajalcu, celotni družbi, otrokom, partnerju, staršem, prijateljem, drugim ljudem, … povsem pozabljamo nase.

Komu bomo še lahko služili, če ne bomo zares najprej začeli služiti sebi?

Navajeni smo, da ko utrujenost raste, zbolimo. To se nam zdi povsem normalen dogodek. Večinoma se tudi strinjamo s prepričanjem, da mora finančne posledice naše bolezni nositi bodisi delodajalec, bodisi država. Ker pač odvajamo vsak mesec del prihodka v ta namen. Glede na vse večje naraščanje ne-zdravja v vseh oblikah, se morda vprašamo, koliko časa bo naš finančni sistem to zdržal? Za svoj obstoj smo v službi pripravljeni narediti marsikaj. Koliko pa zmoremo in znamo storiti za naše zdravje, ki predstavlja poleg osnovnega obstoja tudi kvaliteto našega življenja?

Zagotovo ne gre za to, da si ljudje zdravja ne bi želeli ali ga ne bi pojmovali kot vrhovno vrednoto. Mnogokrat pa vsakodnevna stresna situacija, dan za dnem, preseže meje tega, kar telo še prenese in nehote ter nevede se večina ljudi pravzaprav zateče k bolezni. Telo zboli, ker ga pustimo na cedilu, marsikomu pa to podzavestno predstavlja edini možen razplet za počitek. Mnogi, ki se znajdejo v zdravstvenih težavah, za vse skupaj krivijo službo in svojo situacijo, v kateri se počutijo ujeti kot žrtve. Zato pričakujejo od zunanjega sveta, da bo vse uredil, jih pozdravil in bodo nared za ponovno epizodo. To pa se v praksi žal ne izkaže kot pravi način, ki bi jih pripeljal do preobrata, ki ga potrebujejo.

Dokler iščemo vzroke izven nas, se vrtimo v krogu. Če bi vso pozornost, ki jo usmerimo v iskanje zunanjih vzrokov in lajšanja situacije, usmerili k sebi, bi verjetno najprej opazili kup malih opozorilnih znakov. Tegobe, težavice, prepreke ter celo bolečine različnih razsežnosti in intenzivnosti nas pravzaprav opozarjajo, da je potrebno takoj nekaj spremeniti. Hipna odrešitev bolečin, ki nas spelje stran od osredotočenosti na bolečino, največkrat resnične težave ne rešuje, pač pa jo odloži ali celo poglobi. Če bi le zmogli in znali poiskati vzrok, ga spremeniti, odstraniti ...

Zdravje je dobrina, ki smo jo prejeli v dar skupaj z življenjem. Običajno za dragoceno darilo, ki smo ga prejeli, tudi lepo poskrbimo. Naše telo ima izjemne samo-zdravilne lastnosti, če ga znamo poslušati in mu nuditi podporo pri tem. Večinoma se ljudje zmedemo, s premalo znanji in zavedanji, da bi v trenutku, ko začutimo težave, razumeli, da gre za alarm, namenjen nam samim. Predvsem zato, ker ne vemo, kaj narediti. Skozi čas, ko smo se odtegnili od narave, smo pozabili na naravna zavedanja in zakonitosti, ki bi nam omogočila, da bi se energija skozi telo obnovila in odplaknila vse, kar jo ovira.

Pa vendar obstajajo načini, obstajajo znanja, ki jim lahko sledimo in se kmalu sami naučimo, kako in s čim tlakovati novo pot do zdravja. Znanja, ki so popolnoma v sozvočju z vrednotami vseh klasičnih razumevanj in pojmovanj o zdravju, obstajajo že več tisoč let, imamo pa jih na dosegu rok. Tukaj, zdaj. Lahko poiščemo pomoč, če se sami ne počutimo dovolj močne. Lahko se poučimo.

Naše življenje seveda krojijo odnosi z okoljem, imamo odgovornosti do otrok, staršev, službe, države … vendar smo se dolžni posvetiti najprej odnosu do sebe – tako odnosu do telesa, kot tudi odnosu do našega čustvovanja, razmišljanja in občutenja … Najvišja odgovornost, ki jo imamo v življenju, je odgovornost za lastno zdravje – v vseh pomenih te besede. Naše zdravje pa se začne v naši glavi!

VIR: Zdravi izzivi št. 28, 18. 10. 2016